Oda radosti (Devetmetrovka #33)

Praznovanje, a ne predolgo. V nedeljo in še kakšen dan smo v športnem Slovenj Gradcu poslušali Odo radosti. Znana Beethovnova melodija, ki bo čez dve leti praznovala dvestoletnico, je prevevala domače ljubitelje rokometa.

Kako tudi ne, po šestnajstih letih se je Slovenj Gradec spet uvrstil v enega evropskih rokometnih pokalov, povrhu vsega pa je bila vrnitev na evropski športni zemljevid tudi rezultatsko uspešna. Po dveh tekmah smo – po izvajanju sedemmetrovk, premagali izraelski Maccabi Rishon Lezion. Gostje z zvezdniško mednarodno zasedbo so prvo tekmo v soboto dobili s štirimi goli razlike (27 : 31), v drugi pa so bili boljši belo-modri bojevniki iz Slovenj Gradca. Rezultat po rednem delu je bil 34 : 30 za Slovenj Gradec. Novo pravilo EHF ne baranta več s številom golov v gosteh, temveč tekmecem – če je skupni rezultat neodločen, nalaga takojšnje izvajanje sedemmetrovk. Te so nam prinesle zmago. Vzhičeni gledalci niso mogli verjeti, kakšen preobrat je v zadnjih minutah uspel Slovenj Gradcu. Pravzaprav se niti igralci, pa tudi kakšnih šeststo gledalcev, kar nekaj časa ni moglo doumeti, kaj jim je uspelo. Uspelo pa je, ker so fantje sklenili in do zadnje minute druge tekme delali za to. Dokazali so sebi in javnosti, da veliko zmorejo. Ali kot je dejal kapetan ekipe Rok Cvetko, da bodo morda tudi po zaslugi takšnih evropskih tekem postali še boljši igralci. Ali bi Cvetko res lahko bil še boljši, saj je bila njegova predstava na drugi tekmi z Maccabijem vrhunska, za klubske anale. Zdelo se je, da je kapetan za seboj potegnil vso ekipo.

Kaj hočemo, do kam zmoremo. Letošnja rokometna Evropa, ki smo si jo zaslužili tudi z izjemnim finišem v minulem prvenstvu, je poživila delo našega kluba. Kakor so se nekateri bali velikih stroškov, je po drugi strani moč ugotoviti, da je bila evropska injekcija korak naprej v klubskih načrtih. Saj je privlačno spremljati tekme domačega prvenstva, a mednarodne tekme pod okriljem EHF, klubskemu življenju vendarle daje novo, širšo razsežnost. Evropske tekme niso le priložnost, da se pokažemo še drugim na kontinentu, temveč da se od drugih tudi kaj naučimo. Od Izraelcev smo se že naučili, da nikoli ne smeš odnehati, od Norvežanov v drugem krogu se bomo morda navlekli morda še hitrejše igre in protinapadov…Ljudje v klubu, tudi igralci in strokovno vodstvo, si te dni zastavljajo vprašanja kot kaj hočemo doseči, do kod zmoremo v tekmovanju za pokal EHF. Verjamem, da je enotnost v hotenju visoka. Hočemo še kakšen korak naprej, a hkrati smo realni, saj iz lastnih izkušenj vemo, da tudi v športu ni mogoče delati čudežev čez noč. Toliko izkušenj rokometni Slovenj Gradec že ima, da v vrhove ni mogoče seči, če načrti niso podkrepljeni s še boljšim kadrom, večjo materialno podporo in dobro organizacijo kluba. Mi smo zdaj v fazi, ko slutimo, da bi lahko šli še korak naprej, a ne vemo prav dobro, ali bomo zmogli še druge postopke za vzpon. Stara modrost je, da ne kaže pretiravati ne v dobrem ne slabem, temveč je tudi (športno) prihodnost treba graditi strpno in postopno. Velikokrat se zgodi, da se hitri skoki končajo čisto pri tleh. Takšne izkušnje v Slovenj Gradcu tudi že imamo.

V soboto v Ormož. Evforije mora hitro biti konec, sicer se nam zna zgoditi ormoška izkušnja iz pretekle sezone. Prleki so lani odlično začeli pokal EHF, v domačem prvenstvu pa so potem dosegli manj od pričakovanj. Kaj to pomeni v praksi? Če bi še vedno bili v nedeljskem transu, bi navzlic kadrovskim težavam v ekipi – imajo jih tudi Ormožani, na sobotnem gostovanju morali zmagati. Ali pa bomo res imeli priložnost osvojiti novi dve točki? Srečanje z novincem iz Krškega v prvem kolu NLB lige je pokazalo, da lahkih tekem v tem prvenstvu ne bo. Če bi bile, bi liga bila nezanimiva, brez gledalcev, kakovost rokometa bi zagotovo padla. Tako pa je za rokomet dobro, da je veliko malih derbijev, veliko presenečenj, tudi kakšno razočaranje pride vmes. Z Ormožani zadnja leta v glavnem igramo po starem »pravilu«, da vsak zmaga doma, a čisto tako pa tudi ni. V sezoni pred lansko so nas

Prleki premagali v naši dvorani in si tudi s tema točkama zagotovili evropsko izkušnjo. Zdaj še ne gre za delitev evropskih vozovnic, gre pa za točke, ki si jih vsi želimo kar največ. Te pa se delijo z dobrimi igrami, številnimi goli, serijami zmag. Slutim – upam, da se motim – da bi nas evforija z zadnje tekme proti izraelskemu Maccabiju, v Ormožu lahko drago stala. Ampak nekako se bo treba srečati z realnostjo. Trener Ivan Vajdl to zagotovo ve, ali pa bo moštvo uspel postaviti na trdna tla, bomo videli v soboto zvečer. Ormožani tudi brez Kosija, Žurana in Šuleka bodo še bolj grizli; tudi mi bomo morali, če hočemo do cilja. Naj bo v Ormožu dobra tekma. Slovenska liga je za vse nas vendar glavno tekmovanje.

Pogled proti severu. Medtem ko se članska ekipa pripravlja za sobotno prvenstveno tekmo, pa v vodstvu kluba vse bolj pogledujejo proti severu, proti Norveški, od koder je naš drugi nasprotnik v tekmovanju za pokal EHF. To je Naerbo IL, iz istoimenskega mesta, oddaljenega od Stavangerja slabih štirideset kilometrov. V Stavangerju smo že bili pred dobrimi dvajsetimi leti in gostovanje tam je bilo za takratni Prevent uspešno. Zdaj so karte na novo premešene, znova zna biti zanimivo. Čisto brez možnosti tudi nismo. Tekmi bosta 29. oktobra na Norveškem in 5. novembra v Slovenj Gradcu.

Avtor: Ivan Praprotnik