Umrl dolgoletni vodja moštva kluba Vinko Doberšek

V Slovenj Gradcu je v nedeljo, le nekaj dni pred svojim 81. rojstnim dnevom, umrl Vinko Doberšek, dolgoletni uspešni in našemu rokometnemu klubu predan športni delavec Vinko Doberšek.

Kot veliko rokometnih funkcionarjev tisti čas je tudi on prišel iz Elektra Slovenj Gradec, ki je bil svojčas eden glavnih podpornikov rokometa v našem mestu. Vinka v klub ni pripeljala le cehovska pripadnost, temveč se je za sodelovanje odločil tudi zaradi tega, ker je v hiši, skupaj z že pokojno ženo, imel dva mlada fanta, Igorja in Boštjana, ki sta se tudi odločila postati rokometaša. In sta tudi bila, oba odlična zunanja igralca, ki sta karieri tudi končala v domačem Slovenj Gradcu.

Vinko Doberšek je skoraj petnajst let opravljal delo tehničnega vodje članske ekipe. Danes rokometaši temu rečejo vodja ekipe. Mož s tem nazivom je bil odgovoren za klubsko dokumentacijo, potrebno za vsako tekmo, vedno je poskrbel za opremo, prijavo ekipe za tekme itd. Na tekmah je bil vedno na klopi, danes bi rekli človek za kontakt med ekipo ter sodnikoma in delegatom. Naš dolgoletni prijatelj Vinko je svoje poslanstvo vedno opravil z velikim veseljem in spoštovanjem do vseh sodelujočih. Nič čudnega, da so ga poznali in cenili v vseh rokometnih centrih po Sloveniji. Vinko je imel izostren občutek za fair play, ki ga je vedno zagovarjal, tudi takrat, ko je bilo potrebno pokarati tudi koga v slovenjgraškem moštvu. Stoično je prenesel tudi kakšno krivico, ki jih pred več kot tridesetimi leti še bilo mogoče doživeti na slovenskih in jugoslovanskih rokometnih igriščih.

Z Vinkom sem bil dolgoletni klubski sodelavec. Kadar smo imeli težave s kakšno potjo ali s kakšnim opravilom, se je vedno oglasil. »Bom jaz, če lahko pomagam,« je ponavadi rekel. Spomnim se dogodka iz leta 1989, ko je bilo potrebno potrditi licence za nastopanje v drugi jugoslovanski ligi in se je Vinko podal na pot v Novi Sad, ki je takrat vodil tekmovanja. Z vlakom v Vojvodino in nazaj zanj ni bil nikakršen napor. Približno 48 ur je takrat trajala ta podvig in Vinko, ko se je vrnil, je bil zadovoljen. V Novem Sadu je spoznal tudi vodjo lige, nekega upokojenega oficirja – ta je dobro poznal našega igralca Uroša Šavca, in še tisto pomlad je tudi prišel v Slovenj Gradec. Iz tiste druge lige smo sicer izpadli, a se čez leto spet vrnili vanjo. Vinko je bil vselej zraven, tudi v primeru, ko drugi nismo mogli. Na Vinka smo se vedno lahko stoodstotno zanesli. To je bilo veliko vredno. Tako kot na njegova Igorja in Boštjana, ki sta prispevek Doberškovih zaznamovala na igrišču.

Ko je Vinko prenehal z delom v klubu, ga je še vedno nosil v srcu. Hodil je na večino tekem in je bil ponosen na to, da so se ga spomnili z brezplačno vstopnico. Izbral si je stojišče levo zgoraj, da je imel dober pogled nad vsem igriščem. Jaz sem se ga vselej spomnil z veliko hvaležnostjo. Nazadnje sva  tako skupaj obujala spomine pred slabim letom. Takrat sva se usedla na enega vrtov v slovenjgraškem mestnem jedru. Čestital sem mu za osemdeseti rojstni dan z radgonskim goldom. Čutil sem veliko hvaležnost za vse, kar je storil za slovenjgraški rokomet. Zdaj pa se vsi poklonimo njegovemu spominu.

Vinko, vedno se te bomo spominjali.

Ivan Praprotnik